Vodni val cunamija

Cunami (japonsko: »pristaniški val«) se imenuje tudi potresni morski val ali plimni val, katastrofalni oceanski val, ki ga običajno povzroči podmorski potres, podvodni ali obalni plaz ali vulkanski izbruh. Za takšen val se pogosto uporablja izraz plimni val, vendar je to napačno, saj val nima povezave z plimi.

Poreklo in razvoj

Po potresu ali drugem generirajočem impulzu se vlak preprostih, progresivnih nihajnih valov širi na velike razdalje nad površino oceana v vedno širših krogih, podobno kot valovi, ki jih ustvari kamenček, ki pade v plitv bazen. V globoki vodi cunami lahko potuje tako hitro kot 800 km (500 milj) na uro. Valovne dolžine so ogromne, približno 100 do 200 km (60 do 120 milj), a amplitude valov (višine) so zelo majhne, ​​le približno 30 do 60 cm (od 1 do 2 čevljev). Obdobja valov (dolžina časa, da zaporedni grebeni ali korita preidejo eno samo točko) so zelo dolga in se gibljejo od petih minut do več kot eno uro. Ta dolga obdobja, skupaj z izjemno nizko strmostjo in višino valov, omogočajo, da jih običajni vetrni valovi popolnoma zastirajo v globoki vodi in nabreknejo. Ladja na odprtem morju doživlja cunami kot neznaten vzpon in padec le pol metra (1,6 čevljev), ki traja od pet minut do ure ali več.

Ko pa se valovi približujejo obali celine, trenje z naraščajočim morskim dnom zmanjšuje hitrost valovanja. Ko se hitrost zmanjšuje, se valovne dolžine skrajšajo in amplitude valov (višine) povečajo. Obalne vode se lahko v 10 do 15 minutah dvignejo do 30 metrov nad normalno gladino. Vode celinskih polic začnejo nihati po dvigu morske gladine. Med tremi in petimi velikimi nihanji nastane večina škode, ki se pogosto pojavljajo kot močni "zaletišča" hitenja vode, ki izsekajo drevesa, potegnejo zgradbe iz njihovih temeljev, nosijo čolne daleč na obalo in operejo cele plaže, polotoke in drugo nizko obalne tvorbe. Pogosto je uspešen odtok vode prav tako uničujoč kot iztekanje vode ali še bolj. V vsakem primeru lahko nihanja trajajo več dni, dokler gladina oceana ne doseže ravnovesja.

Tako kot vsi drugi vodni valovi se tudi cunami odseva in lomi s topografijo morskega dna ob obali in s konfiguracijo obalne črte. Posledično se njihovi učinki od mesta do kraja močno razlikujejo. Občasno je prvi prihod cunamija na obalo lahko korito vala, v tem primeru se voda umakne in izpostavi plitvo morsko dno. Takšen dogodek se je zgodil v lizbonskem zalivu na Portugalskem 1. novembra 1755 po velikem potresu; na radostna tla so privabili številni radovedneži in veliko število jih je utonilo valoviti greben, ki je sledil koritu le nekaj minut kasneje.

Znaten cunami

Eden najbolj uničujočih cunamijev v antiki se je zgodil v vzhodnem Sredozemskem morju 21. julija 365 ce. Napaka na območju subputacije pod otokom Kreta je povzročila potres z oceno magnitude 8,0–8,5, ki je bil dovolj močan, da je dele zahodne tretjine otoka dvignil do 10 metrov (33 čevljev). Potres je sprožil cunami, ki je povzročil več deset tisoč življenj in povzročil široko škodo po vsem Sredozemlju, od otokov v Egejskem morju proti zahodu do obale današnje Španije. Valovi cunamija so potisnili ladje čez pristaniške stene in na strehe hiš v Aleksandriji v Egiptu, hkrati pa so uničili tudi bližnje nasade, tako da so jih zalivali s slano vodo.

Morda najbolj uničujoč cunami v zabeleženi zgodovini se je zgodil 26. decembra 2004, potem ko je potres z magnitudo 9.1 izpodrinil oceansko dno ob indonezijskem otoku Sumatra. Dve uri pozneje so valovi, visoki 9 metrov (30 čevljev), prizadeli vzhodne obale Indije in Šrilanko, oddaljene približno 1200 km (750 milj). V sedmih urah po potresu so se valovi spustili na kopno na Afriškem rogu, oddaljenem več kot 3000 km na drugi strani Indijskega oceana. Umrlo je več kot 200.000 ljudi, večina na Sumatri, več tisoč pa na Tajskem, v Indiji in na Šrilanki ter manjše število v Maleziji, Mjanmaru, Bangladešu, Maldivih, Somaliji in drugih krajih.

11. marca 2011 je premik morskega dna, ki je posledica potresa magnitude 9,0 v japonskem jarku Tihega oceana, ustvaril velik cunami, ki je opustošil večji del vzhodne obale glavnega japonskega glavnega otoka Honshu. Valovi, visoki kar 10 metrov (33 čevljev), so prizadeli mesto Sendai in druga nizko ležeča obalna območja prefekture Miyagi, pa tudi obalna območja prefektur Iwate, Fukushima, Ibaraki in Chiba. Cunami je sprožil tudi večjo jedrsko nesrečo v elektrarni Fukushima Daiichi ob obali.

Med drugimi pomembnimi cunamiji so tudi tisti, ki so sledili spektakularnemu eksplozivnemu izbruhu vulkana Krakatau (Krakatau) 26. in 27. avgusta 1883 in potresu v Čilu 1960. Niz eksplozij iz Krakataje je potonil otok Rakata med Sumatro in Javo, ustvarili valove, visoke tudi do 35 metrov, v številnih krajih Vzhodne Indije in ubili več kot 36.000 ljudi. Največji potres, ki je bil kdajkoli zabeležen (magnitude 9,5), se je zgodil leta 1960 ob čilski obali, povzročil pa je cunami, v katerem je umrlo približno 2000 ljudi v Čilu, 61 ljudi 15 ur kasneje na Havajih, 122 ljudi pa 22 ur kasneje na Japonskem.