Skok v šport, Primož Roglič (Maj 2024)
Smučarski skoki, tekmovalni smučarski dogodek, v katerem tekmovalci smučajo po strmi klančini, ki se na koncu zaviha navzgor ali na vzletno točko. Smučarji poskakujejo od konca, poskušajo v zraku prekrivati čim več vodoravne razdalje.
Smučarski skoki so vključeni v zimske olimpijske igre od iger leta 1924 v Chamonixu v Franciji. Po dodatnem drugem, veliko večjem hribu na olimpijskih igrah leta 1964 je bil dogodek razdeljen, kar je ustvarilo skoke z velikimi in običajnimi (ali majhnimi) hribi. Tekmovanja potekajo na skrbno razvrščenih in pripravljenih hribih, razvrščenih glede na razdaljo od vzletne točke, na katero bi lahko potovala večina smučarjev in še vedno varno pristala; večina starejših mednarodnih prireditev, vključno z olimpijskimi igrami, je tekmovala na 120 oziroma 90 metrih (393,7 in 295.275 čevljev) - velik hrib in normalen hrib. Na zimskih olimpijskih igrah so sporne tako posamične kot moštvene smučarske skoke. Svetovna prvenstva v smučarskih skokih so se začela leta 1925 pod vodstvom Fédération Internationale de Ski (FIS), leta 1980 pa je bila ustanovljena turneja svetovnega pokala.Ženske se na svetovnih prvenstvih FIS do leta 2009 niso pomerile v smučarskih skokih, leta 2011 pa so ženske smučarske skakalnice v normalnih hribih dodale urnik za zimske olimpijske igre 2014 v Sočiju v Rusiji.
Smučarski skok se začne s pristopom ali vhodom, ki se pogosto začne na odru ali stolpu; skakalci smuči navzdol v zvitem položaju, nabirajoč hitrost (kar 100 km [62 milj] na uro), dokler ne doseže vzlet, kjer se pomika navzven in navzgor. Zaradi nevarnosti potovanja navzdol pri tako velikih hitrostih in sočasne možnosti pristanka predaleč na dnu hriba so sodniki pooblaščeni za znižanje izhodišča skoka, da se zmanjša največja potencialna hitrost skakalcev.
Ko se enkrat znajdejo v zraku, se tekmovalci lahko zanesejo le na položaj telesa in tako povečajo svoj skok. Do zgodnjih devetdesetih let je bil najprimernejši položaj večine skakalcev, da so se nagnili daleč naprej od gležnjev s koleni naravnost, smuči pa vzporedno in rahlo nagnjene navzgor. Ta položaj minimizira odpornost proti vetru in prispeva aerodinamični dvižni učinek za povečanje dolžine skoka. Sredi osemdesetih pa je švedski skakalec Jan Boklöv demonstriral novo tehniko, ki je zagotovila še več dviga: slog V. Ta položaj dosežemo tako, da se konice smuči usmerijo navzven v nasprotne smeri, da se ustvari oblika V. Potem ko so ga sprva zasmehovali zaradi svojega netradicionalnega sloga,Boklöv je bil pozneje vzor smučarskih skakalcev svetovnega pokala po svoji prvi zmagi na tekmovanjih svetovnega pokala 1988–89 in znanstvenih preizkusih, ki so dokazali, da je bil v V slogu vrhunski dvig.
The landing of a jump is made on a steep section of the hill in a more upright position, with the shock of contact taken up by the knees and hips and one ski farther forward than the other (the telemark position). After the slope levels off, the jumper stops his forward momentum by turning. In addition to the judges’ ability to lower the starting point, other precautions are taken to prevent overjumping, including limits on ski length and ski-suit thickness (thicker suits permit more air to be trapped in the suit and thereby allow for longer jumps) and rules for the placement of bindings on skis. The hills have also been altered for safety; hills are now contoured to ensure that a jumper is rarely more than 3 to 4.5 metres (10 to 15 feet) above the ground during a jump.
Competitors make two jumps. Performance is decided partly by distance covered and partly by form, on the basis of style marks awarded by five judges. Concerning distance, a jump to the K-point (where the distance from the starting point equals the height of the hill) garners a jumper 60 points, with additional points added for each metre beyond the K-point. Style points are deducted for such errors as touching the ground with a hand after landing or not landing with one foot before the other.
Ski flying is similar to ski jumping in every respect except its scoring system, which emphasizes distance over style. Under ideal conditions top contestants are capable of leaps of over 200 metres (656 feet). Ski flying is not included in the Olympics.
