Otok Melos, Grčija
Otok Melos, Grčija

Katja in Klemen odkrivata GRŠKE otoke - Kefalonija (Maj 2024)

Katja in Klemen odkrivata GRŠKE otoke - Kefalonija (Maj 2024)
Anonim

Melos, sodobni grški Mílos, otok, najbolj jugozahodno od večjih otočkov grške Kiklade (sodobna grščina: Kykládes) v Egejskem morju. Večji del otoka s površino 150,1 kvadratnih kilometrov (150,6 kvadratnih kilometrov), geološko najnovejšega vulkanskega izvora, je krepak, vrhunec pa je na zahodu na gori Profítis Ilías (2464 čevljev [751 metrov]).

Kviz

Raziskovanje Zemlje: dejstvo ali fikcija?

Ponekod Sonce vsaj enkrat na leto ne vzhaja ali zahaja.

Njegov izvoz obsidiana na Fenicijo je pripomogel, da je otok postal pomembno središče zgodnje egejske civilizacije. Zaliv, globok 50–100 metrov globoko, je potopljen krater, ki je nastal iz silovitega vulkanskega izbruha, ki je na jugu pustil približno pet kilometrov širok prestol. Melos (Mílos), glavno mesto in glavno mesto, leži le severno od glavnega pristanišča, Adhámas. Jugozahodno od mesta so katakombe, v katerih so zgodnji kristjani z grškega kopnega iskali zatočišče. Na starodavni akropoli Adamanda je bila leta 1820 najdena slavna Venera (Afrodita) Milo.

Britanska šola v Atenah je odkrila (1896–99) starodavno akropolo Klima (1000–800 bc) nad Melosom in odkrila palačo in telovadnico ter poznejše rimsko gledališče. Najpomembnejša civilizacija, ki jo je na Melosu odkrila Britanska šola, je bila Phylakopi, mesto blizu Apolonije, drugega pristanišča Melosa, na prehodu Pláka. Fhylakopi je bil cvetoče naselje v času izbruha pozne bronaste dobe sosednje Tere. Dokazi, odkriti na Phylakopi leta 1974, so ponavadi spremenili prejšnje domneve, da je erupcija otoka uničila: ni bilo ugotovljeno prekinitve kontinuitete. Najstarejše mesto izvira med 2300 in 2000 bce. Na istem mestu se je dvignilo drugo mesto (od 2000 do 1550 bce). Tretje mesto (1550–1100 pr. N. Št.), Ki je večinoma iz mikenske dobe,predstavlja največji razcvet Melosove cikladične civilizacije. Phylakopi so uničili Doriani okoli leta 1100.

The Athenian outrage of slaying the entire male population (416 bce) in reprisal for the islanders’ neutrality during the Peloponnesian War inspired the playwright Euripides to write and stage before his fellow Athenians his work Trojan Women, an anti-war play that continues as part of modern dramatic repertories. The historian Thucydides, in his “Melian Dialogue,” preserved the speeches made in negotiations between the Athenians and Melians which preceded the military action. The Spartan soldier-statesman Lysander (died 395 bce) restored the island to its Dorian possessors, but it never recovered its prosperity. Under Frankish rule the island formed part of the duchy of Náxos.

In Classical times Melos’s sulfur, alum, and obsidian mines gave it wide commercial prominence; the Melian earth was used as a pigment by painters. Bentonite, perlite, kaolin, barium, gypsum, millstones, and salt are exported, and oranges, olives, grapes, cotton, and barley are cultivated. The island is no longer famous for the ornamental vases and the goldsmiths’ art produced in the 7th century bce.