Mednarodni odnosi zavezništva

Zavezništvo v mednarodnih odnosih uradni dogovor med dvema ali več državami za medsebojno podporo v primeru vojne. Sodobna zavezništva predvidevajo kombinirano ukrepanje dveh ali več neodvisnih držav in so na splošno obrambne narave, kar zaveznike zavezuje k združevanju moči, če eno ali več njih napade druga država ali koalicija. Čeprav so zavezništva lahko neformalna, jih običajno formalizirajo z zavezniško pogodbo, katere najpomembnejše določbe so tiste, ki opredeljujejo casus foederis ali okoliščine, v katerih pogodba zaveznika zavezuje, da pomaga drugemu članu.

Zavezništva izhajajo iz poskusov držav, da med seboj vzdržujejo ravnovesje moči. V sistemu, ki ga sestavljajo številne srednje velike države, kakršen je bil v Evropi od srednjega veka, nobena država ni sposobna vzpostaviti trajne hegemonije nad vsemi drugimi, predvsem zato, ker se druge države združijo v zavezništvih proti njej. Tako so večkratni poskusi francoskega kralja Luja XIV (vladal 1643–1715) za prevlado nad celinsko Evropo privedli do koalicije v nasprotju s Francijo in na koncu do vojne velike zveze; in Napoleonove ambicije so podobno zmotile vrsto zavezništev, ustanovljenih proti njemu.

Čeprav so povezave običajno povezane s sistemom zahodnih držav in evropskim razmerjem moči, so se zavezništva oblikovala na drugih celinah in v drugih obdobjih. V svojem klasičnem delu Artha-shastra ("Znanost o pridobitvi materiala") je Kautilya, svetovalec indijskega kralja Chandragupta (vladal cca 321-c. 297 bc), trdil, da bi morale države pri prizadevanjih zavezništva iskati podporo in pomoč pri oddaljena stanja proti grožnji sosednjih (po logiki, da mora biti sovražnik sovražnika). Zapuščina kolonializma v Afriki je zavirala razvoj sistemov kolektivne obrambe tam, drugod pa so zavezništva v razvoju igrala kritično vlogo pri razvijanju regionalnega ravnovesja. Na primer, v paragvajski vojni 1865–70 je Trojno zavezništvo Argentine, Brazilije in Urugvaja opustošilo Paragvaj in tako zmanjšalo njegovo ozemeljsko posest in prebivalstvo za približno 60 odstotkov. Do hladne vojne v zadnji polovici 20. stoletja ideologija običajno ni bila pomemben dejavnik pri oblikovanju takšnih koalicij. Na primer, leta 1536 se je Frančišek I, rimskokatoliški kralj Francije, pridružil osmanskemu sultanu Süleymanu I, ki je bil musliman, proti svetemu rimskemu carju Karlu V, še enemu katoliku, ker je Karlov posest skoraj obdajal Francijo. Podobno so se v drugi svetovni vojni (1939–45) Velika Britanija in ZDA povezale s komunistično Sovjetsko zvezo, da bi premagale nacistično Nemčijo.

Nova raven zavezništva v Evropi je bila dosežena v poznem 19. stoletju, ko je sovraštvo med Nemčijo in Francijo polariziralo Evropo v dve rivalski zaveznici. Do leta 1910 je večina večjih evropskih držav pripadala enemu ali drugemu teh velikih nasprotujočih si zavezništev: centralne sile, katerih glavne članice so bile Nemčija in Avstro-Ogrska, in zavezniki, sestavljeni iz Francije, Rusije in Velike Britanije. Ta bipolarni sistem je imel destabilizirajoč učinek, saj je spopad med dvema članicama nasprotnih blokov povzročil grožnjo splošne vojne. Sčasoma je spor med Rusijo in Avstro-Ogrsko leta 1914 hitro privedel svoje kolege v splošni spopad, ki je postal znan kot prva svetovna vojna (1914–18). Izid vojne se je dejansko odločil, ko so ZDA opustile svoj tradicionalni izolacionizem in se leta 1917 pridružile zavezniški strani kot ena izmed več "pridruženih sil."

Zavezniški zmagovalci so si prizadevali zagotoviti povojni mir z ustanovitvijo Zveze narodov, ki je delovala kot kolektivna varnostna pogodba, ki poziva vse skupne ukrepe za obrambo katerega koli posameznega člana ali članice pred agresorjem. Sporazum o kolektivni varnosti se od zavezništva razlikuje v več pogledih: (1) je bolj vključujoč v svoje članstvo, (2) cilj sporazuma je neimenovan in je lahko vsak potencialni agresor, tudi eden od podpisnic, in (3) predmet sporazuma je odvračanje potencialnega agresorja z upanjem, da se bo prevladujoča sila organizirala in postavila proti njej. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je Zveza narodov postala neučinkovita, potem ko so njene članice odklonile uporabo sile za zaustavitev agresivnih dejanj Japonske, Italije in Nemčije.

Te tri države so kmalu oblikovale os, ofenzivno zavezništvo, ki se je v drugi svetovni vojni spopadlo za svetovno prevlado z obrambnim zavezništvom, ki so ga vodile Velika Britanija, Francija, Kitajska, v začetku leta 1941 pa Sovjetska zveza in ZDA. Z porazom sil osi leta 1945 so zmagovalni zavezniki ustanovili Združene narode (ZN), svetovno organizacijo, ki je bila posvečena načelom kolektivne varnosti in mednarodnega sodelovanja. ZN pa so obstajali precej neučinkovito, z močnimi vojaškimi zavezništvi, ki so jih ZDA in Sovjetska zveza po vojni oblikovale po ostrih ideoloških poteh. Leta 1949 so se Združene države in Kanada pridružile Britaniji in drugim zahodnoevropskim državam, da so ustanovile Organizacijo Severnoatlantske pogodbe (Nato), leta 1955 pa so Sovjetska zveza in njeni sateliti v srednji in vzhodni Evropi oblikovali Varšavski sporazum po pristopu Zahodne Nemčije v Nato. Rivalstvo hladne vojne med tema dvema zavezništvima, ki je vključevalo tudi druge pogodbene organizacije, ki so jih ustanovile ZDA (npr. Organizacija pogodb Jugovzhodne Azije, organizacija Centralne pogodbe in pakt ANZUS), se je končalo s propadom Sovjetske zveze in razpadom Varšavski pakt leta 1991.

Zavezništva hladne vojne so bile javno priznane koalicije miru. V tem pogledu so se razlikovale od večine prejšnjih zavezništev, kot je delno tajni nemško-sovjetski pakt o napadu (1939), ki je bil sklenjen manj kot 10 dni, preden je Nemčija napadla Poljsko in začela drugo svetovno vojno. Sodobna zavezništva na splošno zahtevajo skupno prizadevanje veliko bolj integrirano, kot je bilo potrebno v prejšnjih časih. Na primer, v koalicijah druge svetovne vojne so bile kombinirane agencije za vojaško in gospodarsko načrtovanje skupna in vidna lastnost. Tudi v manj tesno zaveznikih, kot je Nato, je bil velik pomen pripisan tesnemu in skupnemu ukrepanju, tako vojaškega kot političnega, zlasti pri ohranjanju zahodne strategije jedrskega odvračanja in obvladovanju konfliktov v regijah na evropski periferiji, kot je Balkan.

Po hladni vojni in ob odsotnosti jasnih evropskih blokov na začetku 21. stoletja so znanstveniki in oblikovalci politike razpravljali, ali zavezništva potrebujejo sovražnika, da ostane koheziven. Nekateri oblikovalci politike so na primer trdili, da ni nobene utemeljitve za nadaljnji obstoj Nata zaradi izginotja Sovjetske zveze. V nasprotju s tem so drugi trdili, da bi organizacija lahko in se morala razvijati, da bi igrala večjo vlogo pri obvladovanju konfliktov na problematični obrobju Evrope, zlasti na Balkanu. Slednje stališče je na koncu prevladalo, saj je Nato začel uporabljati vojaško silo v Bosni in Hercegovini leta 1995 in proti Srbiji leta 1999. Začetek istega obdobja je članstvo v Natu razširilo na večino nekdanjih sovjetskih satelitov ali njihovih držav naslednic in na novo neodvisne baltske republike. Hkrati so različne odmevne krize poudarjale tradicionalni pristop k sklepanju zavezništva. Na primer po terorističnih napadih na ZDA na Svetovni trgovinski center in Pentagon 11. septembra 2001 uprava ZDA. George W. Bush je oblikoval raznoliko koalicijo, ki je vsebovala številne stare (npr. Združeno kraljestvo) in nove (npr. Uzbekistan) partnerje za boj proti mednarodnemu terorizmu.